OTROCI, KI NISO BILI LJUBLJENI

PONEDELJEK JULIJ 26, 2021

Dejstvo je, da so otroci ob rojstvu popolnoma prepuščeni in odvisni od drugih. So nemočni in nimajo sposobnosti poskrbeti zase, ne morejo se pritožiti nikomur ali preprosto zapustiti neprijetno situacijo niti izraziti svojega mnenja ali nestrinjanja z dogajanjem. Dojenčkov obstoj je odvisen zgolj od njihovega nedolžnega pogleda izpod odeje, s katerim omrežijo svoje starše, da poskrbijo zanj. Otrokova sposobnost, da pritegne ljubezen je to, kar mu zagotovi, da bo nahranjen, oblečen, zaščiten in da bo preživel. 

V zameno za tovrstno oskrbo, otrok vrača brezpogojno občudovanje staršu oziroma osebi, ki poskrbi zanj. Občuduje odrasle ljudi, ki ga nahranijo s toplim mlekom, ga skopajo in ovijejo v udobna topla oblačila in ga položijo v udobno mehko posteljico. V teh trenutkih je dojenček / otrok pripravljen brez vprašanj in dvoma sprejeti avtoriteto odraslega. 

Glede na stopnjo odvisnosti, je za malega otroka povsem razumljivo, da si zelo prizadeva, da bi ga ta tako občudovani odrasli sprejeli in podprli. Če se čuti sprejetega in ljubljenega, se bo lahko sprostil in se posvetil izzivom, ki ga v določeni razvojni stopnji  čakajo: kako se privaditi na trdo hrano, kako zapeti gumbek, se naučiti prvih besed in kako ravnati z milno kopeljo.

 

Toda, če sta ljubezen in pozornost omejeno dosegljivi, se stvari nekoliko zapletejo. Obstaja otroštvo kjer, zaradi različnih razlogov, starši enostavno niso očarani nad otrokom. Kjer starši pustijo otroka jokati in kričati,  kjer vlada prepir in nasilje, kjer so razmerja prepojena z obupom, jezo in histerijo. Otroci tako že zelo majhni zaznajo, da so v veliki nevarnosti, če se situacija ne popravi in da lahko celo umrejo.

V takih situacijah naš lastni preživetveni nagon sproži “temačen logičen process razmišljanja”. Otrok si na vse pretege prizadeva, da bi ugajal. Podvoji napore, da bi očaral, da bi bil dovolj dober, da bi storil kar misli, da se pričakuje od njega, da bi bil nasmejan in dobrovoljen, da bi se vključil v skupnost. Začne se spraševati, kaj je narobe z njim, da bi  pojasnil neodobravanje in kritiko starša – in ne vidi druge možnosti, kot da je nekaj v njem, v njegovem obnašanju narobe.

 

Istočasno se upira ideji, ki bi- iz vidika odraslega – bila logična reakcija: da bi bil nejevoljen in bi okrivil odrasle, ker ne skrbijo zanj tako kot bi dejansko morali. Seveda je to nemogoče pričakovati od nemočnega otroka v tej zgodnji starosti, ko ne obvlada niti najosnovnejših preživetvenih funkcij.  

Zato majhni otroci bolečino, ki jim je prizadejana običajno obrnejo v zavračanje sebe. Zato ne vprašajo:”Zakaj mojemu starš ni mar zame?” temveč pomislijo:”S čim sem razočaral tega čudovitega odraslega?” Zasovražijo sebe, namesto da bi odkrito podvomili v osebo, ki bi jih morala  zaščititi in obvarovati, sram nadomesti jezo. Ker se to zdi varnejša opcija. 

In nezavedno se znajdejo v začaranem krogu sovraštva do sebe. Otrok, ki ga nimajo radi se neprestano sprašuje o lastnih napakah, pomanjkljivostih in zmotah. Čeprav je njegov starš alkoholik, narcissist, sadist ali je depresiven; morda nikoli ne pripravi toplega obroka in neprestano ukazuje in kriči, v otrokovih očeh z njim ne more biti nič narobe. Starši, ne glede na njihova dejanja, v očeh otroka  ne morejo storiti nič narobe. Da bi pojasnil pomanjkanje ljubezni in sprejetosti, otrok okrivi sebe, ker je neumen, zloben, fizično odvraten, neroden in moteč…

Z odraščanjem se marsikaj iz dinamike delovanja družine pozabi. Najstnik oz. mlada odrasla oseba ignorira kar se je dogajalo, nima jasne slike o dogajanju iz zgodnjega otroštva – pa tudi starši pogosto zanikajo dogajanje. Otrok se ne zaveda izvora občutka sramu, pogosto se zdi, kot bi se s tem rodil in je to povsem naraven pojav. 

Pravo osvoboditev doživimo, ko se upamo soočiti z neverjetno idejo: da je naše sovraštvo in nesprejemanje samega sebe bolj kot nekaj neizogibnega, v resnici ponotranjenje pomanjkanja ljubezni in sprejetosti, ki ju nismo prejeli od ljudi, ki bi nam ju morali izkazovati. S pomočjo terapije lahko razumemo vzroke za naša prepričanja in se jih končno osvobodimo. Končno si lahko tudi damo vso tisto sprejetost in ljubezen, ki nam je bila odvzeta in zaživimo življenje, ki si ga zaslužimo.  Namesto, da si še vedno prizadevamo, da bi očarali naše starše, da bi nas sprejeli, lahko sedaj očaramo sami sebe in se sprejmemo in cenimo takšne kot smo. 

Vir: The School of Life

ŽELITE, DA BI BILO VAŠE ŽIVLJENJE BOLJ SREČNO IN ZDRAVO?