KO SE ZDI, DA SI SAM ZA VSE NA TEM SVETU

NEDELJA JUNIJ 21, 2020

Unsplash

Kadar pomislim na svoje otroštvo, se tja do sedmega leta starosti spomnim štirih dogodkov ali spominov. Dolgo časa sem bila izjemno obremenjena, zakaj se ne morem spomniti stvari, ki so se mi zgodile, saj sem verjela, da se tam skriva ključ do mojega razumevanja sveta. Ker sem po naravi zelo vztrajna in obenem hočem razumeti, se je moje iskanje nadaljevalo in se še vedno nadaljuje - moje učenje na tem svetu se še ni zaključilo. 

 

Z vsakim naslednjim korakom na tej poti raziskovanja in spoznavanja odkrijem nekaj novega. V zadnjih nekaj tednih naprimer, mi je pod roke prišlo delo kanadskega zdravnika, ki se intenzivno ukvarja s posledicami travme in njihove vplive na razvoj človekovih možgan in razumevanja sveta. Pravijo, da ni naključij in da se učitelj pojavi, ko je učenec pripravljen. 

 

Verjetno se še marsikdo sprašuje, zakaj se mu v življenju pojavljajo / ponavljajo določene situacije ali srečuje določen tip ljudi. Moj aha moment je nastopil, ko sem razumela kakšno prepričanje o svetu sem si oblikovala kot otrok. Zakaj imam občutek, da sem za vse sama, da se ne morem zanesti na nikogar? Edini, ki so mi kadarkoli pomagali  (ne zaradi plačila), so bili ljudje zunaj moje lastne družine.  In to zadnje sem še ne dolgo tega spet doživela. 

 

Zakaj? Glede na to,  da se glavnina prepričanj o svetu in o sebi, ustvarja tja do sedmega leta (seveda tudi še kasneje v času odraščanja), so ključna ravno ta prva leta. Ni skrivnost, da je moja družina daleč od funkcionalne enote, kjer bi lahko otrok odraščal ob zdravi podpori. Danes se tudi zavedam, da brez tovrstnih izkušenj zagotovo ne bi postala oseba, kakršna sem danes. In kako se je oblikovalo to močno prepričanje, da sem sama za vse? Ti spomini, so naslednji:

  1. Moj prvi spomin seže nazaj, ko sem bila dojenček in me je mama zavito v toplo dekico, odnesla v varstvo k sosedom (ki sta bila zame celo moje življenje stara mama in stari ata), me položila v njuno posteljo in sem se počutila nadvse varno in bilo mi je prijetno toplo. 
     

  2. Drugi spomin je manj prijeten, saj sem bila stara 3 leta in sem v bolnici. Po pripovedovanju vem, da sem imela pogoste angine zato sem bila nekaj dni na zdravljenju. Ko sem bila že boljša, sta k meni na obisk prišla starša in jaz sem bila v veselem pričakovanju, da bom lahko šla domov. Gledala sem skozi okno na vratih, očitno nista smela  do mene, v smehu sta mi zagotovila, da gresta samo po oblekico domov in potem bom šla z njima. Naslednjega kar se spomnim je, da sem neutolažljivo jokala, ko sem ju gledala v hrbet, kako sta odhajala in me pustila samo v veliki prazni sobi na postelji obdani z visoko ograjo. 
     

  3. Nato se spomnim, kako sem bila z očetom pod kozolcem, stara kakšnih 5 let. Okrog vratu sem imela verižico z medaljonom, v katerem sta bili dve sliki, njegova in mamina. Oče je odprl medaljon in mi rekel, da naj vzamem mamino sliko ven ter pustim samo njegovo.  Ker njega kmalu ne bo več. Seveda sem bila zmedena in mi sploh ni bilo jasno kaj hoče povedati. Mislim celo, da sem ga dejansko poslušala in odstranila mamino sliko.
     

  4. In zadnji dogodek, ki se ga spomnim ter ga pogosto ponosno delim, kadar govorim na svojih delavnicah je pripetljaj, kjer sem se prvič jasno in odločno postavila zase. In proti njemu. Stara sem bila dobrih 6 let, bila sem prvošolka in sem morala vaditi branje. Na listu papirja je bil tekst s slikami in morala sem brati in kazati s prstom kje berem. Ker sem znala besedilo na pamet, sta bila prst in beseda neusklajena. En je prehiteval drugega. In vsakič, ko sem se zmotila me je udaril s pasom. Saj ni zelo bolelo, ker je imel stol naslonjalo zadaj, ki je zadržalo udarec, toda vseeno mi ni bilo všeč. Sama sem sicer vedela, da berem prav, zato sem se uprla. V nekem trenutku, ko je spet hotel vstati in zamahniti s pasom, sem pograbila nož za kruh, ki je bil na sredini mize in zagrozila: “Če me še enkrat udariš … ”. Ni bilo hujšega – naslednjega kar se spomnim je, da sva oba vstala, da sem tekla ven in pod kozolec, potem pa je vse temno. Verjetno sem jih dobila, saj me je gotovo ujel vendar sem očitno blokirala vse povezano s tem.

 

Pri analiziranju povezav med dogodki in logičnimi zaključki, podobno kot če bi naredila samohipnozo, je povsem enostavno ugotoviti, da je svet dejansko bil velik, osamljen prostor. Kjer sta me oče in mama neprestano zapuščala ali kaznovala, ali pustila zmedenih in nejasnih misli. Edini ljudje, kjer sem se počutila varno, sprejeto in ljubljeno so bili sosedje (dojenčici seveda tujci, toda kasneje pravi rešitelji, kjer sem našla svoje zatočišče in varen pristan). Kako se majhen otrok, ki je odvisen od staršev, da poskrbijo zanj, ne bi  počutil zapuščenega in osamljenega. In kako ne bi zaključil, da če želi preživeti, mora zase poskrbeti sam.

 

Če pravimo, da življenje oblikuje naše misli in prepričanja, potem pa nam te misli kreirajo realnost, se je natančno to dogajalo v mojem življenju, V stiskah, v katerih sem se znašla skozi življenje, sem dejansko dobila potrebno podporo in pomoč od ljudi, ki so bili zame tujci. In zanesla sem se lahko samo in izključno le nase. Vendar po pravici povedano, saj je fino biti tako neodvisen in samostojen, vendar je tako prekleto težko, naporno, človek se utrudi. In če prositi za pomoč ni opcija, ker “itak ni nikogar, ki bi ti lahko pomagal”, vsako pomoč avtomatsko odklanjaš. In krog se zaključi. Prepričanje /misel ustvari vedenje in življenje to potrjuje na vsakem koraku. 

 

Sedaj sem v fazi, ko sem to prepričanje ozavestila. Ko se bom naslednjič zasačila v podobnem razmišljanju ali preden bom rekla ne, če bo pomoč ponujena, se bom zavedla, kaj delam in bom sprejela pomoč. 

 

Ko pa govorimo o dogodkih, ki so privedli do takega prepričanja – sprejemam (res sicer počasi), da to kar sta počela starša je pač bilo najbolje kar sta znala. Kar sta bila sposobna, saj je bila tudi njima povzročena travma. Je težko razumeti, da nekdo, ki ga je oče kruto pretepal, to isto počne svojemu otroku in to dvakratno šibkejšemu (ker sem bila otrok in ker sem bila deklica). Ko sem poslušala prispevke o posledicah travme in postavila stvari v kontekst, je marsikaj postalo lažje razumljivo. Vsak pač živi in funkcionira po svojih zmožnostih. 

 

Najpomembneje na tej poti učenja, ki mu pravimo življenje je ravno to: Razumeti kaj se je dogajalo, razumeti kakšne posledice je to imelo na naše razumevanje sveta in samega sebe in sprejeti, da to ni naša krivda. Zgodila se nam je krivica, vendar ne zato ker smo mi slabi, temveč zato, ker niso znali in vedeli bolje.  In potem postane breme, ki ga nosimo na naših ramenih lažje, osvobodimo se samokritike in moč se povrne v naše roke. 

 

Kot pravi sam Dr Gabor Maté; o tem kakšen bo napis na njegovem spomeniku: “Terjalo je bistveno več dela, kot sem pričakoval.” Vendar je vredno. To smo dolžni sebi in našim otrokom in vnukom. 

  • Facebook
  • Pinterest
  • Instagram

ŽELITE, DA BI BILO VAŠE ŽIVLJENJE BOLJ SREČNO IN ZDRAVO?