Vsak od nas ima nekje zadaj, skritega malega kritika ki spremlja vsak naš korak; npr. kakšen vpliv imamo na druge, naš uspeh itd., ta na koncu tudi oceni našo vrednost. Ta ocena določa zaupanje in sočutju do nas samih. V drugih besedah, določa samozavest. V večini primerov je ocena bolj ali manj pozitivna in bolj ali manj navdušujoča, čeprav ne obstajajo nikakršna objektivna pravila ali priročnik. Lahko se zgodi, da ima ena oseba bistveno večjo samozavest kot druga, čeprav sta oba počela enake stvari. Nekateri 'kritiki' so pač bolj velikodušni pri oblikovanju svoje sodbe in dajejo prijazno, nam naklonjeno in darežljivo oceno. Drugi (kritik) pa je lahko bolj kritičen, pogosto razočaran in ogorčen nad našo predstavo. 

 

Zakaj razlika? Kriteriji, ki so osnova za oceno naših sposobnosti običajno temeljijo na merilih ljudi s katerimi smo bili povezani v našem okolju. Običajno se naš notranji kritik poistoveti z glasom ljudi, ki so nas vzgajali in so nas bodisi vzpodbujali, da smo uspeli v zadani nalogi in bili pozitivni, ali pa so nas neprestano kritizirali, dajali v nič in nam tako ali drugače pokazali kakšna zguba smo.

​

Zakaj je ta notranji glas tako pomemben? Nivo ljubezni do samega sebe je zelo pomemben v celem našem življenju. Včasih lahko pomaga, če smo zdravo samokritični do svojih rezultatov in prizadevanj, da se izognemo lažnemu zadovoljstvu in dosežemo boljši rezultat. Vendar obstaja tveganje, če smo pretirano kritični, da nas to potisne v obup, depresijo in celo samomor. Po drugi strani pa obstajajo ljudje, ki imajo izjemno visoko mnenje o sebi, ki v resnici živijo že meji na narcisoidnost, prevzetnost in popolno brezbrižnost za potrebe drugih. Običajno smo kar pozorni na ta tip in jih znamo hitro prepoznati in se tudi primerno odzvati.

 

Toda problem je drugje: - v naših nagnjenjih, da smo nepravično kritični, včasih že prav sovražni do samega sebe, še posebej do naših slabosti, ki si jih nikakor nismo pripravljeni odpustiti, povrhu vsega pa smo nasploh nezaupljivi do ljudi, ki bi o nas celo mislili dobro. Če bi se nekdo drug (ali naš najboljši prijatelj) tako obnašal do nas bi ga verjetno slej ko prej napodili in prekinili stike, ker so tako neverjetno krivični in kruti z nami. 

 

A vendar je žalostna resnica, da smo bolj navajeni in se zdi bolj domače, kadar nas ne marajo ali nas ignorirajo. Zato nas pogosto v partnerskih odnosih privlači ravno oseba, ki bo o nas mislil podobno kot o sebi razmišljamo sami. Čeprav nam na zavestni ravni to verjetno ni všeč, pa nam je vsaj dobro poznano in v nas vzbuja podobne občutke, kot smo jih bili vajeni doživljati ko smo odraščali. Kadar sami ne verjamemo, da si zaslužimo, da nas imajo ljudje radi, se nam bo pozornost in ljubezen, ki nam jo druga oseba izkazuje, zdela kot da smo prejeli nagrado za nekaj česar nismo naredili oziroma, si je nismo zaslužili. Imeli bomo občutek, da je z  osebo, ki nas ima rada pravzaprav nekaj narobe. In nemalokrat se zgodi, da zaradi takšnega pomanjkanja ljubezni do sebe, zavrnemo ponujeno prijateljstvo, poslovne priložnosti  in pohvalo. Na razgovoru za službo bomo govorili neumnosti, sabotirali bomo priložnosti za nagrado v službi, ali se bomo obnašali nevljudno ali grobo v bližini potencialnih novih prijateljev – samo zato, da bi “dokazali” kdo v resnici smo (in kakšno je naša lastno mnenje). 

 

In še posebej v romantičnih razmerjih igra pomanjkanje samozavesti in nizka samopodoba ključno vlogo. Osnovni pogoj, da sprejmemo ljubezen druge osebe je namreč samozavestna stopnja samosprejemanja in spoštovanja do sebe, ki se gradi z leti, predvsem pa v našem otroštvu. To namreč pomeni, da mi sami verjamemo, da si zaslužimo biti ljubljeni, kajti v nasprotnem primeru bomo po neumnosti zavrnili pozornost, ki nam jo možni partnerji izkazujejo.  Kadar ne  verjamemo, da si zaslužimo ljubezni (da je nismo vredni), se nam bo njihova pozornost in prijaznost zdela umetna, zaigrana, morda celo rahlo žaljiva. V našem umu bo razlaga preprosta: oseba, ki se zanima za nas, nas niti slučajno ne pozna, saj bi v nasprotnem primeru najini oceni, kaj si kdo zasluži ne bili tako različni. In na koncu uničimo – podzavestno – vsako možnost, da bi ljubezen zaživela, saj nas oseba, ki nam jo ponuja več kot očitno ne pozna. 

 

Kaj lahko storimo? Na prvi pogled očitna rešitev bi bila, da senehamo neprestano ocenjevati. Preprosto se moramo sprejeti in imeti radi. In čeprav sta v nas dva glasova: dober in kritičen,  je prvi pogosto preslišan. Zato se naše samoocenjevanje ne bo prenehalo, lahko pa pogosteje prisluhnemo dobremu glasu v nas. Tistemu, ki prizna, kadar smo nekaj naredili dobro, ali ko smo bili še posebej prijazni, iznajdljivi in pozorni. En način, kako izboljšati lastno ocenjevanje pomeni učenje – učenje kako drugače komuniciratis sabo.  Naši možgani se odzivajo na 2 stvari: 

​

• Besede, ki si jih govorimo in 

• Slike, ki jih rišemo v naših glavah
   

Zato lahko sedaj začnemo govoriti prijazneje s sabo (kot bi se pogovarjali s svojim najboljšim prijateljem) in si predstavljati lepše podobe – take, kin as navdihujejo in so naša inspiracija. Bodite prijazni s sabo: nihče ni popoln in verjetno jih ni veliko, ki jim je vse jasno kaj in kako naj bi potekale stvari v njihovem življenju. Sprejmite svoje napake, če se jih zavedate in jih je mogoče popraviti / odpravite storite to. Življenje je učenje in več ko znamo, večja je naša neodvisnost in samozavest. Osredotočite se na svoje kreposti, dobre lastnosti in pustite za sabo kritiko, neodobravanja in samoprezir. 

 

Osredotočite se na ljubezen do sebe in bodite ta ljubezen; tudi če nekaterih stvari pri sebi ne marate, se vseeno osredotočite na dobro, ki je v vas. Bodite čuječni, osredotočajte se na to, kar vam je všeč in bodite sočutni s sabo. S pozitivnimi afirmacijami dodatno spodbujajte dobre plati sebe in sčasoma boste začutili mir ter začeli ceniti vse kar ste.

 

Sprejmite (objemite) se; naučite se uživati v lastni družbi, brez da bi vas prevevala tesnoba in strah. Spoznajte sebe in naj vam postane udobno v vaši lastni koži. Sprejmite samost, saj je to priložnost za zdravljenje preteklih ran in odkrivanje vsega kar imate radi in vas veseli. Pomaga, če pišete dnevnik in zapisujete vaše misli, ki jih v naglici vsakdana enostavno prezrete. Tako boste spoznali sebe in ovire, ki vam preprečujejo, da bi se povsem sprejeli in imeli radi. Ko boste spoznali kaj vas je oviralo na tej poti samo sprejemanja in ljubezni, boste lahko ukrenili nekaj v zvezi s tem. In predno zaspite se objemite in si povejte, kako zelo se imate radi in se cenite. Bodite hvaležni: Kadar smo hvaležni za stvari (situacije) in ljudi v našem življenju , ne glede na njihovo pomembnost, boste začeli opažati, da se vse to povečuje. Zahvalite se dnevno za stvari, ki so vam dane. Kot predlaga Rhonda Byrne (avtorica knjige z naslovom 'Skrivnost') napišite naslednji stavek za 10 stvari, za katere ste hvaležni vsak dan:

 

“Resnično sem hvaležen/ hvaležna za _________________, ker _________________ (zakaj).”

 

Tudi če vsak dan zapišete samo eno stvar, bo to vplivalo na tok vaših misli in zelo hitro boste opazili razliko.  Začeli se boste zavedati vsega lepega, ki ga pogosto jemljemo za samo po sebi umevno. Ko izboljšamo samopodobo in se začnemo bolj ceniti, začnemo zahtevati zase boljše stvari, lepše odnose in spoštovanja, prav tako pa tudi mi sami začnemo ustvarjati lepše življenje.