Biti čustveno zanemarjen je lahko uničujoča izkušnja. Ne samo, da tovrstna otroška travma vpliva na otrokovo samozavest (in pomanjkanje le te) njegovo sposobnost zaupanja in zmožnost ustvariti zdrava razmerja, ampak lahko čustvena zanemarjenost resno vpliva na zdravje posameznika. Vplivi psihološke zlorabe se lahko prenašajo v odraslo življenje posameznika.

 

Fizično nasilje pusti fizične brazgotine, medtem ko čustvena zloraba pusti psihološke posledice – toda kaj pa čustveno zanemarjanje? Odsotnost čustvene podpore v otroštvu je lahko zelo škodljiva in ima dolgotrajnejše negativne posledice, kot druge travmatične izkušnje. Vendar, ker ne moremo pokazati kdaj in kje je nastala rana, jo je težko identificirati in pozdraviti. Čustveno zanemarjanje ni isto kot čustvena zloraba, najpogosteje zato, ker je nenamerna. Nekateri starši lahko namenoma prezrejo čustva svojih otrok, medtem  ko jih drugi bodisi ne opazijo ali se ne odzovejo čustvenim potrebam otrok. Morda so vas vaši starši imeli zelo radi in so se trudili po njihovih najboljših močeh, a so kljub temu zanemarjali vaše čustvene potrebe.  

 

Pogosto se pokaže, da so tudi vaši starši doživljali čusveno zanemarjenost, in ker sami niso imeli dobrih vzorcev, kako ravnati s čustvi otrok, niso znali prepoznati in ravnati z vašimi čustvi. Tudi, če so se potrudili in skušali popraviti napake svojih staršev, je možno, da jim je vsaj delno spodletelo. Bolezen, ločitev, smrt v družini, izguba službe so vse lahko vzrok čustvene zanemarjenosti, ker starši niso bili sposobni ustrezno reagirati na otrokove čustvene potrebe. 

 

Kadar starši obravnavajo otrokova čustva kot nepomembna, pretirana, nerelevantna ali jim posvečajo manjšo pozornost kot drugim težavam, otroka čustveno zanemarjajo. Tole je nekaj značilnih stavkov, ki so vam poznani , če imate izkušnjo čustvenega zanemarjanja v otroštvu:

​

“Saj se v resnici ne počutiš tako.”

“Zaradi tega se ni vredno jeziti.”

“Nehaj biti tako dramatičen/na.”

“To sploh ni tako hudo.”

​

Ko starši ne opazijo vaših čustev  če se nanje ne odzovejo  ali dvomijo v njih, kadar jih izrazite, vam v bistvu nenamenoma sporočajo, da vaša čustva niso pomembna, ali da je nekaj narobe s tem kaj in kako čutite.  Da bi se obvladali, ste se naučili zakopati svoja čustva ali spremeniti 'nesprejemljivo' čustvo, kot je jeza, v 'sprejemljivo', kot je tesnoba.

 

Vam je to poznano?

Spodaj je navedenih nekaj znakov, ki nakazujejo, da ste kot otrok utrpeli čustveno zanemarjenost:

 

1. Strah vas je zanašati se na druge in zavračate pomoč, podporo ali skrb od drugih

2. Težko prepoznate svoje šibkosti in vrline, kaj vam je všeč in česa ne marate ter svoje cilje

3. Do sebe ste bolj zahtevni kot bi kadarkoli bili do drugih (celo nepoznanih), čutite pomanjkanje sočutja in razumevanja 

4. Vedno krivite same sebe, svojo jezo usmerjate nase, ali čutite krivdo in se sramujete svojih čustev in potreb.

5. Počutite se otopele, prazne ali nepovezane s svojimi čustvi; ali/ in jih ne znate izraziti in nadzorovati.

6. Zelo hitro se počutite preobremenjeni in dokaj hitro obupate

7. Imate nizko samozavest

8. Ste še posebej občutljivi na zavrnitev

9. Verjamete, da imate resne pomanjkljivosti  in da je nekaj narobe z vami, čeprav tega ne znate poimenovati

 

Če kaj od zgoraj naštetega velja za vas, je možnost, da ste bili čustveno zanemarjeni kot otrok.

Nekaj predlogov, kako si pomagati:

 

1. Naučite se prepoznati svoja čustva: Če so vaši starši ali skrbniki obravnavali vaša čustva, kot da niso pomembna ali upravičena, boste kot odrasla oseba imeli težave prepoznati kaj čutite in predvsem, kako ravnati, ko se pojavijo težka čustva. Vendar je brez čustev sprejemanje odločitev skoraj nemogoče. Naše odločitve so motivirane z našimi čustvi. Kaj delamo, kam gremo, s kom se družimo in celo kaj jemo – so odločitve, ki so čustveno pogojene. Povedo nam, kako čutimo o svetu, drugih in seveda sebi. 
    

2. Prepoznajte svoje potrebe in prosite druge, da jih zadovoljijo: Zaslužite si, da so vaše potrebe zadovoljene, tako kot so zadovoljene potrebe drugih. Začnite s preprostimi stvarmi, ki jih je enostavno uresničiti. Na primer, prosite prijatelja ali partnerja za objem, kadar ste žalostni. Ali za nekaj trenutkov tišine, ko se vrnete iz službe ali ste imeli naporen dan. Poskusite poskrbeti za svoje potrebe kot bi skrbeli za potrebe otroka, ki ne more poskrbeti zase. Nežno, potrpežljivo in z razumevanjem, predvsem pa brez kritike in obsojanja.
    

3. Poiščite terapevta: Terapevt ne more odpraviti škode ali izbrisati napak, ki so jih naredili vaši starši, lahko pa vam ponudi primerna orodja za prepoznavanje in obvladovanje čustev, ki vam jih niso zagotovili starši. Dober terapevt vam bo pomagal identificirati vaša čustva, vprašal vas bo o vaših potrebah, naučil vas bo  zaupanja do drugih, pomagal vam bo pri krepitvi samozavesti, obvladovanju zavrnitve, vzpostaviti ljubezen do sebe in mnogo več. 

 

Čustvena zanemarjenost v otroštvu morda ne pusti vidnih brazgotin, vendar povzroči resno škodo otrokom, tudi ko so odrasli. Da bi pozdravili povzročene rane, moramo najprej videte, kar se zdi nevidno. Poimenovati, raziskovati, se naučiti in si opomoči. Ne pozabite: Rim ni bil zgrajen v enem dnevu. To je proces. Ko si poškudujete kožo na kolenu, morate najprej očistiti rano in jo izpostaviti zraku in svetlobi; enako velja za čustvene rane. Drznite si razkriti svoje rane, jih izpostaviti zraku in svetlobi in boste na poti do ozdravitve. 

 

Vir: Psychology Today